Nema govorica kipa

Obstaja kar nekaj serij in filmov, pogosto angleških, v katerih se pogosto pojavljajo kipi v interjerjih in eksterierjih. Kipe vidimo v filmih, ki se ukvarjajo z delavci in njihovimi usodami, srečamo jih v filmih, v katerih odigrajo vloge razkrivanj ali so uvodi v posamezne zgodbe, srečamo jih v kriminalnih serijah ali pa v zgodovinskih sagah ipd… In kaj imajo ti kipi za opravit z mojim blogom?

Pri vseh teh filmih se kiparska dela pojavljajo kot nekaj, kar daje prostoru ali pa celo karakterjem (vlogam), ki določajo potek filma, neko posebno vrednost, nek status, točno določen vidik, iz katerega naj bi gledalec uzrl simbolne in druge vrednostne ključe filma.

Z drugimi besedami: film odlično pokaže prav tisti »jezik kiparstva«, o katerem bi rad tukaj na hitro, čim bolj preprosto napisal nekaj besed.

Pokaže nam, kako postavljena skulptura v nekem vrtu lahko ta vrt naredi bodisi popolnoma aristokratski, prefinjen in monden. Enak vrt z drugo skulpturo bo lahko pokazal sodobni pridih, povezoval sodobni čas z našo naravno preteklostjo in bomo na lastnika tega vrta gledali na drug način. Napačna skulptura na istem mestu bo isti vrt lahko naredila kičast, cenen in brez okusa... in v takem okolju bo filmski »lastnik vrta« seveda nekdo, ki je ponarejen, izumetničen in podobno... Ravno tako bodo skulpture v notranjosti stavbe nakazovale na nek poseben prostor, na svetost tradicije ali pa na določeno sodobno reinterpretacijo starinskega ozadja, ki ga ima lahko kakšen potomec aristokrata ali pa nekdo, ki je kupil dvorec...

V filmu »The Object of Beauty« gluha sobarica ukrade mali kipec Henryja Moora in ko jo zaslišujejo, zakaj vendarle je šla naredit nekaj tako nezaslišanega, da je ukradla kip v sobi, ki jo je čistila, jim ta uboga gluha punca pove, da je to edina stvar, ki jo sliši govoriti...

No, to je tisti jezik kiparstva, ki nam šepeče v svoji nemi govorici ter se nas dotakne do srca...